Ivan Nemanič (1931–2021)
V 90. letu se je od nas poslovil dolgoletni član društva. Arhivist, ki je z izjemnim delom pripomogel k ohranitvi in varovanju slovenske filmske arhivske kulturne dediščine.
Ivan Nemanič je bil rojen 19. aprila 1931 v Slamni vasi pri Metliki. Po vojni je obiskoval gimnazijo v Metliki in Črnomlju, kjer je leta 1953 maturiral. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je leta 1959 diplomiral iz zgodovine. Za seminarsko nalogo o partizanskih bolnišnicah na Slovenskem je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Po diplomi je poučeval zgodovino na osnovni šoli v Vidmu pri Ptuju, po odsluženju vojaškega roka leta 1960 pa na osnovni šoli Ivana Lacka na Ptuju in v Brezovici pri Ljubljani.
Leta 1964 se je zaposlil v Državnem arhivu LRS, današnjem Arhivu RS. Štiri leta kasneje je Arhiv RS začel z zbiranjem filmskega arhivskega gradiva in skrb za zahtevno področje slovenske filmske kulturne dediščine je prevzel Ivan Nemanič. Takrat že izkušeni arhivist se je poslej posvetil specialni problematiki filmske arhivske dediščine, ki je terjala veliko dodatnega izobraževanja. Izkušenj doma takrat ni bilo nobenih; to znanje je moral poiskati v tujini. Obiskal je Jugoslovansko kinoteko v Beogradu, leta 1977 se je udeležil mednarodnega arhivskega tečaja Stage technique v Parizu in takrat obiskal tudi Francoski filmski arhiv v Bois d’Arcyju. Nekajkrat je bil v nemškem filmskem arhivu pri Zveznem arhivu v Koblenzu. Obiskal je tudi Inštitut za film v Frankfurtu in Nemško kinoteko v Berlinu.
Nemanič je opravil pionirsko delo, saj je bil več kot poldrugo desetletje edini filmski arhivist na Slovenskem. Uspelo mu je zbrati in v Arhivu RS deponirati vse znano filmsko gradivo, ki je bilo do takrat pri različnih imetnikih: Triglav filmu, Viba filmu, Unikalu in pri zasebnih snemalcih, kot so Božidar Jakac, Metod in Milka Badjura, Franc Červinka in drugi. Tako je nastajala zbirka slovenskih dokumentarnih, igranih in animiranih filmov od leta 1905 dalje, ki jo danes hrani Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS. Tik pred razpadom Jugoslavije, že v nevarnih razmerah, je leta 1991 v Jugoslovanski kinoteki v Beogradu prevzel slovenski filmski fond in ga (v tovornjaku – hladilniku) pripeljal v Ljubljano.
Ivan Nemanič je bil tudi pionir pri strokovni obdelavi filmskega arhivskega gradiva. Leta 1982 je pripravil obsežen inventar Filmsko gradivo Arhiva SR Slovenije, I. del: Dokumentarni filmi; II. del: Igrani in animirani filmi. Priprave inventarja so bile dolgotrajne in zahtevne, saj takega dela pri nas še ni bilo. Nemanič je film – umetniško stvaritev – predstavil tudi kot zgodovinski dokument. Ob 90-letnici Božidarja Jakca so leta 1989 izšli Filmski zapisi Božidarja Jakca, kjer je prikazal, kako bogat vir podatkov za najrazličnejše raziskave je lahko film. Pripravil je še inventar Badjurovih filmov in inventar filmov prevzetih v letih 1977–1996.
S svojim pionirskim delom pri zbiranju in obdelavi filmskega gradiva ter mentorstvom novim sodelavcem je Ivan Nemanič ustvaril temelj za ustanovitev filmskega oddelka, ki je prerastel v Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS. Ta je po osamosvojitvi Slovenije postal član mednarodne organizacije filmskih arhivov in kinotek (FIAF).
Ivan Nemanič je Slovenski filmski arhiv uspešno vodil do upokojitve leta 1996. Za svoje delo, ki ga je opravil pri postavitvi filmskega oddelka pri Arhivu RS, za obdelavo filma kot dela naše kulturne dediščine in njegovo popularizacijo je leta 1989 prejel državno odlikovanje Red zaslug za narod s srebrnimi žarki, leta 1998 Častni znak svobode Republike Slovenije za delo in zasluge pri varovanju slovenske filmske arhivske kulturne dediščine in leta 2007 nagrado Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev (s sodelavko Marto Rau Selič) za delo in zasluge pri varovanju slovenske filmske arhivske kulturne dediščine.
Besedilo je del obrazložitve Aškerčeve nagrade za življenjsko delo in izjemen prispevek k ohranjanju slovenske filmske arhivske kulturne dediščine, ki jo je Arhivsko društvo Slovenije podelilo leta 2018.